Zgodbe: LAND GRABBING V SENEGALU

Današnja prehrambena kriza in želje po obnovljivih virih predvsem zahodnih držav so mednarodne investitorje potisnile v intenzivno pridobivanje kmetijskih površin, predvsem v Subsaharski Afriki, kar domačinom povzroča velike izgube zemlje in kršzve človekovih pravic. Takoimenovani land grabbing predstavlja še dodaten način podaljševanja desetletij izkoriščanja tega kontinenta. 

Čeprav je land grabbing proisoten že vso zgodovino držav v razvoju, njegov trenutni vzpon poganja nevarnost prehranske in energijske negotovosti (predvsem pa proizvodnja biogoriv). Oboje predvsem tujim kmetijskim podjetjem in investitorjem predstavlja gospodarsko priložnost, da pridobijo zemljo za gojenje hrane za izvoz ali pridelkov za biogoriva. Predvsem na "Globalnem Jugu", kjer so stroški nakupa ali najema ter plače precej nižji. Naprimer, samo v Etiopiji in Gani so takoimeovane kraje zemlje nanesle do milijon hektarjev. Land grabbing je najpogosteje nek tango med močnimi mednarodnimi agropodjetji in vladami držav v razvoju, ki promovirajo "investicije in razvoj", medtem ko na stran odrivajo pravice državljanov in lokalnih skupnosti. 

V večini primerov, ko so ti nakupi zemlje domnevno zakoniti, ima ta praksa velik negativen vpliv na lokalne skupnosti. Najpogosteje jim je odvzet dostop do osnovnega vira zaslužka in so pregnani s svoje zemlje, ki jim nudi preživetje. V primerih, ko so dejansko ponujene priložnosti za zaposlitev, pa postanejo odvisni od skoraj suženjskih pogojev dela v teh podjetjih.  

Zelo malo je dokazov o pozitivnem doprinosu teh velikih kmetijskih investicij/pridobivanj zemlje za tako željen razvoj lokalnih skupnosti. Obljube dostojne zaposlitve, gradnje cest in vzpostavitev električnega omrežja pogosto ostanejo neizpolnjene.  

Gojenje in izvoz hrane za bogate države ali za poganjanje njihovih avtomobilov lahko resno ogrozi prehrambeno varnost v državi; paradoksalno, v Etiopiji, kjer se dogaja ogromna prodaja zemlje, so milijoni ljudi odvisni od tuje pomoči.  

Dva senegalska primer land grabbinga v tej zgodbi prikazujeta, kako takšne prakse vplivajo na življenja domačinov in pogosto ogrožajo njihov trajnosten majhen prehrambeni sistem, ko jim preprečujejo dostop do pašne zemlje in polj, vode in lesa za kurjavo.  

V regiji Ndiaël v severnem Senegalu se pašne skupnosti borijo proti poslovanju velikega agropodjetja Senhuile/Senethanol, italijansko senegalske družbe s kalno zgodovino in sumljivimi povezavami do najvplivnejših ljudi v Senegalu. Če podjetje tu ostane in se razširi na zemlji, ki so jo že kupili, bo 37 tradicionalnih vasi, ki na tem območju stojijo že več kot 200 let, moralo opustiti tradicionalne pašne načine trajnostnega preživljanja, zapustiti zemljo in postati odvisni od majhnih plač in težkega dela v podjetju. 

Drugačen primer se odvija v regiji Kaolac, kjer italijansko podjetje African National Oil Corporation goji jatropho za proizvodnjo biogoriv. Podjetje je v vas prišlo z lažnimi obljubami o razcoju in zaposlitvah in zavedlo vaščane v prodajo njihove zemlje za majhne zneske. Večinoma kmečke skupnosti tu so zdaj brez prihodka iz zaposlitve in z manj pridelovalne zemlje, ki bi jim omogočala zadostiti prehrambene potrebe in investirati v nadaljni razvoj skupnosti. 

Besedilo in pripisi k fotografijam Anita Ramšak/Ekvilib Inštitut