Zgodbe: ŽALOSTNO JEZERO

Cerkniško jezero je največje presihajoče jezero v Evropi, skrivnosten kraj, poln ljudskih legend. Leži na krhki kraški podlagi, na katero je močno vlival človek in podnebne spremembe. Jezero je v nevarnosti, da za vedno presahne. Domači ribiči ga poskušajo rešiti. Rimljani so ga klicali Žalostno jezero, ker je pogosto izginilo. Že stoletja o njem krožijo legende. Najpogosta je tista o še enem jezeru, ki leži pod tem, ki ga vidimo na Cerkniškem polju. Da, Cerkniško jezero je v resnici polje, na katerem so predvsem pašniki. Vendar pa je bilo to naravno čudo v preteklosti pogosto podvrženo človeškim interesom. Pred desetletji, ko je presihal enkrat na sedem let, so ga domačini hoteli izsušiti za vedno, da bi ohranili pašnike. Zato so zravnali strugo Stržena, ki teče čez polje in napaja jezero. Pravtako so razstrelili nekatere požiralnike, da bi voda hitreje odtekala. Leta kasneje so pašnike opustili in se odločili, da bi raje imeli jezero. Spet so posegli v krhek ekosistem in nekatere požiralnike celo zacementirali, da bi preprečili odtekanje vode. A tla so se še vedno odpirala. "Zapreš eno luknjo, pa se nekje drugje odpre nova," vedo povedati lokalni ribiči. V sedemdesetih so tu celo načrtovali počitniško naselje, marino in hotele. Celo elektrarno! Danes, ko je svoj delež pristavilo še spreminjajoče se podnebje, jezero presiha tudi po trikrat na leto, kar pomeni, da se življenje v njem ne more pravočasno regenerirati. Zato morajo lokalni ribiči reševati ribe preden poginejo zaradi pomanjkanja kisika v vodi ob presihanju v požiralnike. Leta prakse so jih naučila točne časovnice presihanja, kateri požiralniki presahnejo prvi, kateri drugi itd. in v kakšnem časovnem razmaku. Ko se voda začne spuščati, so na preži. Se pa voda lahko spusti do kritične točke in dvigne nazaj v jezero v roku ene ure, če se ne bližnjo Bloško planoto ali Slivnico usede nevihta z veliko dežja. Reševanje sprožijo po dolgi suši kateri koli čas leta. Ko voda dovolj upade, zazvonijo telefoni in reševalne ekipe, ki so zadolžene za določene požiralnike, prihitijo z mrežami, vedri in tankom vode s kisikom za prevoz rib do dela jezera, kjer umetno zadržujejo vodo vse leto. Reševanje traja približno dva tedna po vsej površini ogromnega jezera. Največja površina jezera je okrog 38 kvadratnih kilometrov. Leta 2007 se je Evropska Unija odločila pomagati in je finančno podprla projekt obnove jezera, ki bi ga povrnila v stanje pred vsemi človeškimi intervencijami. Eden od ukrepov je vrnitev potoka Stržen v prvotno strugo in ga tako upočasniti. Od tedaj je Notranjski regijski park načrtoval in urejal obnovo jezera, leta 2009 pa so delno obnovili strugi dveh manjših potokov, preden so se lotili glavne vodne žile jezera - Stržena. Šestega septembra 2019 so po mesecu dni obnove prvega dela starih meandrov struge Stržen preusmerili iz izravnanega kanala nazaj v svoje stare meandre. S tem in z dvema delno obnovljenima potokoma leta 2009 je jezero v 80% obnovljeno, vrnjeno v naravno stanje, kot je bilo pred 200 leti. Leta 2021 so obnovili še drugi odsek okljukov, preusmerili Stržen in staro izravnano strugo zasuli. S tem sta se končala oba pomembna projekta renaturacije jezera. A renaturacije še ni konec. Začenjajo se novi projekti.