Zgodbe: ČLOVEŠKA RIBICA

Človeška ribica (Proteus Anguinus) je zelo plašen jamski močeril in največja izključno jamska žival na svetu. Živi v podzemnih vodah Dinarskega krasa, oz. Dinarskih alp, ki se raztezajo od Italije prek Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Črne Gore do Albanije. Znanstveniki človeške ribice preučujejo že več kot 60 let, a zaradi omejenega financiranja so še vedno razmeroma slabo raziskane. Zrastejo lahko do 30 cm. Živijo lahko do sto let in dokazano zdržijo več let brez hrane ali premikanja in brez kakršnih bistvenih fizioloških posledic. So slepe, a zelo občutljive na svetlobo, zvok, vibracije itd. V koži imajo posebne receptorje, s katerimi zaznavajo Zemljino magnetno polje in spremembe v električnem polju drugih organizmov, polarnosti itd. Razmnožujejo se na dvanajst let. Uradno so označene za ranljivo vrsto, a znanstveniki ocenjujejo, da so precej bolj ogrožene, kot velja trenutno. Še posebej edina podvrsta človeške ribice - črna človeška ribica (Proteus Anguinus Parkelj), ki živi le na območju petih kvadratnih kilometrov v Beli Krajini in nikjer drugje na svetu. Trenutno človeške ribice v Sloveniji preučuje le par laboratorijev. Najstarejši med njimi, Tular, ki ga vodijo največji strokovnjaki za človeške ribice pri nas, je hkrati zavetišče, kamor nastanijo človeške ribice, ki jih ljudje najdejo poškodovane in naplavljene na površju. V laboratoriju jih oskrbijo in pozdravijo, nato pa spustijo nazaj v njihovo jamo. Medicina človeških ribic je še vedno velika uganka, a znanstveniki med seboj sodelujejo na globalni ravni, da bi to žival dovolj razumeli in jo uspešneje zdravili. Leta 2019 je Univerza v Ljubljani s partnerskimi laboratoriji na Danskem in Kitajskem uspešno zaključila sekvenciranje genoma človeške ribice, ki je največji znan živalski genski zapis doslej. Dolgoročno bi razvozlanje skrivnosti počasne presnove človeških ribic, regeneracije njihovih okončin in neznatnih znakov staranja lahko bilo koristno človeku.